Omejitve, meje in iztirjenja

Za Mattea Attruio je uporaba besede pri raziskovanju ključnega pomena. Umetnik meni, da besede izražajo idejo, koncept ali stališče, ki ga je treba preučiti, da lahko raziščemo omejitve, ki jih prinaša njihova splošno sprejeta stereotipna raba. Umetnik ne išče poetičnega izražanja, konotativnega čara ali zvoka, ki naravno razširi pomen besede. Niti ne stremi k uokvirjanju ne k natančni opredelitvi teme ne k poudarjanju semantičnega pomena določenega izraza – Attruia uporabi besedo zato, da jo lahko obrne na glavo, da lahko pokaže možnosti alternativnih slovnic in očitno nekonvencionalnih sintaks.

V umetnikovi praksi je namen besede razkrivati interpretacije in dvome, ki so ostali prikriti: umetnik se trudi, da opozori, kako je resničnost sama po sebi protislovna in polna pasti. Če, kot je trdil Paul Klee, »umetnost ne ponavlja vidnega sveta, temveč prikliče v vidno«¹, obrati, ki jih dovoljuje jezik, omogočajo Attruii, da naredi vidno in nam povrne ontološko divergenco med resničnostjo in našimi običajnimi interpretativnimi tirnicami. Umetniško delo tako priča o potencialnih pasteh iztirjenja, tudi ko govori o pojmu, ki po svoji naravi označuje omejitev, rob ali razmejitev, kot je na primer ideja ‘meje’. 

Vsaka meja krepi občutek lastne identitete in identitete ‘drugega’. A prav tako tudi vsaka meja krepi stereotip lastne identitete in identitete ‘drugega’ ne glede na to, ali gre za geografsko, administrativno, jezikovno, versko, telesno, nujno ali odvečno mejo. Na podlagi te pronicljive ugotovitve Attruia v svojih delih, ustvarjenih v Gorici – plod tako relacijskega dela z različnimi skupnostmi kot posegov v javnem prostoru – poudarja, kako razmejitev, kot je ‘državna meja’, s sabo nosi položaj negotovosti in začasnosti pa tudi nestanovitnost ‘mejnega stanja’. Gre za psihološko nagnjenost k marginalnosti, k temu, da bosta groba ‘ti’ in ‘jaz’ zelo težko postala ‘midva’ oziroma ‘mi’. Kajti, kot je opozoril Wittgenstein, »meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta«².