D: Matteo, preden se lotiva bistva projekta: kdo si danes kot umetnik in kot človek? Kako bi povedal svojo zgodbo in kaj te žene k raziskovanju skozi umetnost?
M: Mislim, da sem enostavno vsota vseh izkušenj, ki sem jih imel v svojem življenju, vendar predvsem tistih, ki jih nisem imel, a po katerih na nek način še vedno hrepenim. Ne ločujem človeka od umetnika. Sobivata, gresta skozi vzpone in padce, skozi težave in zmerna stanja sreče, a sta skupaj. Preden sem postal umetnik, sem bil precej dolgo v službi v podjetju, kar me je pripeljalo do odločitve, da se posvetim izključno umetnosti. Razlogi za to izbiro so zelo zapleteni in so zelo intimen del mojega življenja, ki ga ne maram javno deliti. Tam domujejo moja dela.
D: Tvoja dejavnost se giblje med različnimi jeziki, a vedno s posebnim poudarkom na dvoumnosti pomena. Če bi želel povzeti svojo poetiko danes, katero vodilno načelo prepoznavaš kot stalno in katero se po tvojem mnenju spreminja?
M: Jedro moje umetniške poti je zagotovo odnos, ki ga iščem z javnostjo, umetniško delo pa je sredstvo, ki ga uporabljam za povezovanje z drugimi. Od vedno je moj namen odstraniti odvečno, da bi ustvaril predmete (dela), ki so čim bolj vplivna in vključujoča. Kar me resnično zanima, je to, da lahko ljudi pritegnem s preprostim – a nikakor ne banalnim – jezikom in jih nato napotim v različne smeri, ki so pogosto celo v nasprotju z začetnim pomenom. Včasih mi to uspe, včasih pa ne. Kadar se mi posreči, gledalec pozabi na izhodišče, kar pomeni, da je delo uspešno.
D: Z leti si si zgradil prepoznaven umetniški besednjak. Katere so kulturne, biografske ali vizualne korenine, ki so izoblikovale občutljivost v tvojem načinu gledanja na svet? Je kaj na tej poti, ki te še danes preseneča?
M: Če se ne bi več presenečal, verjetno ne bi nadaljeval s tem delom. Kar se mi dogaja, je to, da nikoli ne vem, kam grem ali kaj iščem. Zamisel se mi enostavno porodi in jo sprejmem. Vem le, da moram pri tem vztrajati s potrpežljivostjo in sprejemanjem vseh neuspehov, ki se seveda pojavljajo. Nekdo je pred časom rekel, da je edini način, da odkrijemo meje mogočega, ta, da gremo malo dlje onkraj njih v nemogoče. Morda poskušam storiti prav to. Kot sem že rekel, sem vsota vsega, torej prebranega, potovanj, filmov, del (zlasti del drugih), ljudi, ki sem jih srečal ... Ne morem jasno ločevati vplivov.
D: Tvoje raziskovanje prežema jezik, paradoks in oblika ironije, ki pogosto razkriva dvom tam, kjer se zdi, da je gotovost. Kako se ta projekt – ki prosi, da poslušaš, a ne da se izrečeš – ujema s tvojim razumevanjem umetniškega akta?
M: Pustim, da me ideja prevzame. Sprejmem jo. Spreminjam jo, oblikujem jo in rezultat je umetniško delo. Seveda jo pri tem presejam skozi svoje izkušnje in jo na nek način uničujem, ampak tako pač je. Dvom je temelj. Moja dela niso nikoli resnice. To je vidik dialoga, ki me pravzaprav ne zanima. Kar se mi pa zdi spodbudno, je prav kratek stik, ki ga lahko ustvarimo s premikanjem vejice, dodajanjem naglasa. Mikro spremembe, ki v kaskadni reakciji povzročajo velike spremembe v pomenu. To pa je mogoče doseči tudi brez rabe besed, po pravici povedano jih dela, ki so mi najbolj pri srcu, sploh ne vsebujejo.
D: Projekt izprašuje mejo kot simboličen in konkreten kraj, kot krhek prag med identiteto in drugostjo, med spominom in prihodnostjo. Kako bi opredelil svoje osebno dojemanje meje danes, tako v življenju kot v svoji umetniški praksi?
M: Zame meja ni omejitev, ni natančna. Ni ravna črta, ki nekaj reže ali ločuje. Doživljam jo bolj kot odprt prostor, prostor dialoga. Možnost, v kateri drugi in jaz sobivata. Vsak po svoje sta generator življenja. Preteklost, vendar tudi oz. predvsem prihodnost preživi v sedanjosti (zagotovo ne kot usoda, ampak kot pričakovanje in spodbuda). Dela niso le posnetek ideje, temveč njena točka prihoda in odhoda.
D: Ali obstaja spomin, podoba, trenutek, ki zate simbolično uteleša pojem meje in se na nek način ponavlja tudi v tem delu?
M: Objem.
D: Participativna umetnost prinaša etične, estetske in relacijske kompleksnosti. Kako si se v dialogu s sodelujočimi skupinami spopadal z distanco med lastno vlogo umetnika in potrebo po sprejemanju besed, krhkosti in zgodb, ki so ti bile ponujene?
M: Ni bilo distance niti kompleksnosti (v negativnem smislu). Raje bi rekel, da je šlo za izjemno soudeležbo. Kot pravi argentinski pesnik: »Najina ničevost se malo razlikuje; to je trivialna in naključna okoliščina, da ste vi bralec teh vaj, jaz pa njihov pisec.« To sem sprejel že pred mnogimi leti in se vedno postavljam na mesto uporabnika izkušnje, ki jo udejanjam, tudi kadar sem sam njen ustvarjalec. Seveda se v tem primeru, tako kot v drugih, nisem izognil odgovornosti, da sem umetnik, ki prosi za sodelovanje, vendar sem pustil največjo svobodo volji vsakega posameznika.
D: Med sodelovanjem z udeleženci si doživljal širok spekter čustev, molka, spominov in ranljivosti. Se te je kak trenutek, gesta ali beseda globlje dotaknila in spremenila način poslušanja ali umetniškega odražanja tega, kar si prejel?
M: Ne bi izpostavil nobenega posebnega trenutka, ker bi sicer izključil druge. Vsak gib, vsak trenutek je bil oblikovalen, tako kot na primer presledki med besedami določajo moč samih besed. Navsezadnje je bila ta izkušnja predvsem poslušanje in sprejemanje brez kakršne koli presoje. Vsaka izrečena beseda, vsaka izražena risba je dar. Jaz sem vse to enostavno združil.
D: Prevajati pluralnost glasov v javno instalacijo pomeni izbirati, odvzemati, sestavljati. Kako si to heterogenost preoblikoval v enostavno vizualno obliko, ki je obenem tudi prežeta s pomenom?
M: Pravzaprav je bilo delo opravljeno že pred srečanji. Skupaj z društvom QUI ALTROVE smo sklenili, kako bomo strukturirali delo in instalacijo, obenem pa smo pustili popolno svobodo glede poteka in vsebine. Dejansko smo pripravili prazno paleto, na kateri je lahko vsak udeleženec ustvaril svoje. Preoblikovanje pluralnosti posegov v eno samo telo je bilo zelo enostavno, saj smo se izognili kakršni koli presoji (tako estetski kot konceptualni). To je močno poenostavilo kompozicijo elementov. Delo uspeva na moči vsakega posameznega udeleženca.
D: Prizorišče, ki gosti vračanje, The Circle, ni nevtralno, temveč je prostor z lastno energijo, zgodovino in namenom. Kako je ta lokacija vplivala – če je – na tvoj projekt? Kakšen dialog je bil vzpostavljen med prostorom, društvom in konceptualnim gradivom, ki so ga skupine zbrale?
M: Prostor vedno vpliva na razstavni projekt. Pravzaprav postane njegov sestavni element. V tem konkretnem primeru sem že od samega začetka določil različne prostore galerije, ki naj bi gostili tri instalacije, osrednje jedro pa pustil popolnoma prosto. Odločitev za uporabo pleksi stekla za namestitev risb, (ki so se zelo pogosto izkazale za stavke), je posledica želje, da bi jih lahko pozneje uporabili v odsevu. Neprekinjeno predvajanje besed na monitorju je praksa, ki jo uporabljam že dolgo in je popolnoma v skladu z idejo, da besed ne gre na noben način soditi.
D: Kaj bi radi vzbudili v občinstvu? Prehod, zaustavitev, vprašanje? Kaj upate, da se bo zgodilo, četudi le za trenutek, v teh, ki se srečajo z delom in obiščejo razstavo?
M: Četudi je občinstvo vedno v središču mojih ustvarjalnih prizadevanj, se nikoli ne obremenjujem z usmerjanjem njegovih reakcij. Zaupam mu svoje delo, da ga na nek način dopolni z uporabo ali celo zgolj s svojo prisotnostjo. Seveda se bodo odzivi na delo med sabo razlikovali in je nesmiselno skušati vse predvideti. “Prehod, zaustavitev in vprašanje” bi bili že izjemen dosežek.
D: Kaj ti bo ostalo od tega skupnega procesa – kot umetniku in kot človeku? Kako meniš, da bi lahko vplival na tvoja prihodnja raziskovanja?
M: Mislim, da bom odkril moč in namen te izkušnje šele čez nekaj časa. Zagotovo je bila polna nepričakovanih srečanj, presenečenj, težav in toliko drugih stvari, ki jih zdaj preprosto ne morem opisati. Je delček, ki se dopolnjuje z drugimi in prispeva k temu, da sem to, kar sem, in to, kar bom. Poglede ljudi, njihove želje (izražene z risbami, z besedami ali preprosto z molkom) nosim s sabo, jih hranim v sebi in cenim.